Piše: Gašper Zakrajšek, Ekvilib Inštitut
»Lahko se ubraniš pred sovražno vojsko, ne moreš se ubraniti pred idejo katere čas je napočil«
Victor Hugo
V času, v katerem živimo, se pojavlja kar nekaj idej in konceptov, ki iz dneva v dan bolj intenzivno polnijo strani znanstvenih, strokovnih (v zadnjem času tudi poljudnih) publikacij, o katerih se na široko razpravlja na mnogoterih poslovnih dogodkih, v fakultetnih učilnicah, sejnih sobah številnih podjetij, internetnih forumih in ne nazadnje, s katerimi se v praksi posredno ali neposredno srečujemo mnogi izmed nas – če ne drugače v vlogi tistih, ki na trgu ponujajo svoj človeški kapital. Med njimi sta tudi koncepta trajnostnega razvoja (angl. Sustainability) in upravljanja s človeškimi viri (angl. Human Resouce Management – HRM). In, če smo slednja sedaj že dodobra spoznali in je bilo o njiju prelitega že veliko črnila ter izrečenih mnogo besed, pa se zdi, da ideja, ki združuje oba koncepta (še) ni pomembneje prepoznana oz. ni pridobila ustrezne veljave. Zato želi pričujoči zapis vsaj na kratko osvetliti kje, kako in zakaj bi bilo (za vse nas) dobro, da se prej omenjena koncepta srečata. Pardon, srečujeta.
V širši družbi se namreč vedno bolj krepi zavedanje o pomenu trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti, vendar pa bodo skupni cilji, povezani s tem, težko uresničljivi brez ustrezne podpore oz. doprinosa razvejenega sistema poslovnih subjektov, ki delujejo v njej. Zato vse več uspešnih in uglednih podjetij in organizacij v svoje strategije upravljanja vključuje tudi omenjene elemente oz. orodja povezane s tem področjem. In ker so prav ljudje oz. zaposleni pomemben faktor sleherne organizacije, je torej na mestu vprašanje, kakšna je relacija koncepta trajnostnega razvoja in področja upravljanja s človeškimi viri.
Integracija družbene odgovornosti kot pomembnega orodja trajnostnega poslovanja na področje sodelovanja z zaposlenimi na nek način pomeni izkoristek človeškega kapitala organizacije z namenom večjega vpliva na okolje in družbo. In tu lahko vidimo razliko med trajnostno organizacijo (angl. Sustainable organisation) in organizacijo, ki se pozicionira kot zaposlovalec po izbiri (angl. Employer of choice). Trajnostno podjetje na ta način lahko postane prva izbira ne samo za zaposlene, ampak tudi za ostale pomembne deležnike (kupce, dobavitelje, partnerje….). Da pa organizacija doseže tak cilj, potrebuje inovativne, lojalne, močno zavzete ter talentirane posameznike. In pri tem lahko strokovnjaki s kadrovskega področja odigrajo ključno vlogo. Nemalo podjetij se zato odloča, da v time za trajnostni razvoj in korporativno družbeno odgovornost (angl. Corporate social responsibility) vključijo tudi vodje kadrovskega področja; nekatere pa gredo še korak dlje in se odločijo, da so za to področje odgovorni prav omenjeni strokovnjaki.
Upravljanje s človeškimi viri ima kot poslovna funkcija številne vloge v delovanju organizacije; implementacija vrednot ter filozofije trajnosti v poslovno strategijo je vsekakor ena izmed njih. Tudi v tem lahko vidimo pomembno točko – postane lahko pomemben vir trajnostni za odločevalce oz. vrhnje vodstvo. Med drugim ima HR tudi osrednjo vlogo pri prehodu organizacij na inovativno ter trajnostno naravnano okolje. Pomembnejša področja, pri katerih lahko HR s svojimi orodji (v sodelovanju z ostalimi oddelki, seveda) pomaga organizacijam v tej tranziciji, pa so:
- sprememba organizacijske kulture,
- ugled podjetja v očeh vseh deležnikov,
- interni marketing,
- opolnomočenje vseh skupin zaposlenih,
- razvoj človeškega kapitala (izobraževanje, usposabljanje…)
- sokreiranje korporativne strategije,
- razvoj voditeljstva (angl. Leadership),
- organizacijska učinkovitost,
- vzpostavitev zdravega, varnega delovnega okolja,
- simbioza različnih generacij,
- spodbujanje korporativnega prostovoljstva,
- upravljanje z raznolikostjo,
- soustvarjanje ambasadorjev organizacije in njenih vrednot/poslanstva
Trajnostno upravljanje s človeškimi viri lahko torej na kratko opredelimo kot uporabo orodij in praks za ravnanje z zaposlenimi, s katerimi želimo ustvariti vključujočo organizacijsko kulturo in posledično opolnomočeno skupnost zaposlenih, ki razvijejo zaupanje, veščine in motivacijo za dosego trojne spodnje meje (angl. tripple bottom line). In, če zaključimo, v organizaciji, ki želi poslovati vzdržno in odgovorno, je tim za družbeno odgovornost agent sprememb, tim za sodelovanje z zaposlenimi pa vzvod, ki poganja vse te aktivnosti.
p.s. Ste tudi vi del organizacije, ki omenjene izzive prepoznava in jih rešuje v tej smeri?