Piše: Aleš Kranjc Kušlan, Ekvilib Inštitut
Celostni deležniški koncept je v poslovno upravljanje uvedel Edward R. Freeman s svojo knjigo Strategic management – a stakeholder approach v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat dobiva koncept deležnikov vedno večjo veljavo, predvsem v povezavi s poslovno etiko in družbeno odgovornostjo, v zadnjem času pa tudi neposredno z organizacijskim upravljanjem – je namreč pomemben del tako strategije poslovanja kot tudi upravljanja tveganj.
Celostni deležniški koncept pomeni velik premik v razumevanju smisla in poslanstva podjetja – da to ni le zadovoljevanje predvsem interesov lastnikov, kot je v 70. letih propagiral Milton Friedman, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, ki je s svojim poudarjanjem čim svobodnejšega in od države neodvisnega gospodarstva tlakoval pot neoliberalnemu kapitalizmu (zato tudi krilatica Freeman vs. Friedman).
Deležniški koncept je tudi stalnica družbene odgovornosti podjetij in pravzaprav njen temelj. Identifikacija deležnikov in sodelovanje z njimi sta tudi obvezna dela trajnostnih letnih poročil oziroma poročil o nefinančnih kazalnikih. Pa vendar se zdi, da podjetja upravljajo s svojimi deležniki bolj na papirju in bolj v okviru poslovnih operacij oziroma vsakdanjega poslovanja, in veliko manj na strateški ravni.
In če je do nedavnega veljalo, da je lastnik edini pomembni deležnik, oziroma to velja še vedno v prenekaterih podjetjih (tudi v državni lasti), pa so se stvari počasi vendarle začele spreminjati. Vendar bo trenutna kriza tudi na tem področju stvari še kako spremenila.
Pa poglejmo, kako se v današnji krizi razkrivajo nekateri deležniki.
Ker vsaka kriza kot oseka razgali, kaj se skriva pod gladino, lahko pri Covid19 krizi zelo jasno vidimo koncept deležnikov, vlogo posameznih deležnikov in kako so podjetja strateško pristopala k posameznim deležnikom.
Pa začnimo s kupci oz. strankami. Kupci so bili od nekdaj v vrhu pomembnosti, saj vemo, da če ni kupcev, potem nimamo nikomur prodajati naših izdelkov in storitev – to pomeni, da smo brez posla in da obstoj našega podjetja ni smiseln. Je pa C19 kriza z brutalno jasnostjo pokazala, kaj to v resnici pomeni. Ko naenkrat nimaš nobenega kupca. In to se je na žalost zgodilo podjetnikom po vsem svetu, nekaterim dobesedno čez noč. Ob 10ih zvečer so imeli še poln lokal, naslednji dan je bil zaprt. Število kupcev je bilo naslednji dan 0. Dohodek od prodaje je bil 0.
In če so se podjetniki včasih še zanašali, saj če bo en kupec odšel, bo pa prišel drugi, se tokrat zelo jasno vidi, kaj pomeni, če kupec odide. In to se je z vso brutalnostjo videlo sedaj, ko so naenkrat odšli vsi kupci.
V C19 krizi pa se je pokazalo še nekaj, kar je bilo prej skrito (poslovnim) očem. Da izguba kupca ne prizadene samo konkretnega posla, ampak ima učinek domin. Kupca ne izgubi samo ponudnik, ampak celotna nabavna veriga, ki stoji za njim. Pa ne samo nabavna veriga, ki je za ponudnikom (ki dobavlja material oziroma storitve za izdelek ponudnika) temveč celotna veriga vrednosti, ki pa se ne dotika le konkretne neizvršene poslovne transakcije, temveč ima širši družbeni vpliv (ki ga trenutno merimo z višino BDP). To bomo občutili vsi po vsem svetu, ko se bo »lock- down« v mescu marcu in aprilu v vseh razsežnosti poznal od junija naprej.
Na primeru deležnika kupca vidimo, kdo nam v resnici prinaša posel in zaradi koga podjetje obstaja. Upamo lahko, da si bodo podjetja in podjetniki to zapomnili, ko bodo lahko zapet stopili v stik s kupci in začeli delati posel ter da se bo kvaliteta blaga in storitev ter kvaliteta uporabniške izkušnje dvignila precej višje, kot je bila sedaj v Sloveniji.
Predvsem pa upajmo, da bodo podjetja celostnost in soodvisnost, kot bistvena principa družbene odgovornosti, začela strateško vključevati v svoje poslovanje (vključno z analizo tveganj).
V prihodnjem zapisu se dotaknem dveh naslednjih pomembnih deležnikov – zaposlenih in dobaviteljev, preko katerih lahko, med drugim, jasno vidimo, da zakaj je načelo »maksimizacije dobička« tako škodljivo za vse – družbo, posameznika, planet in poslovanje.